Pritrkovanje je igranje na cerkvene zvonove, kjer prideta v upoštev tako melodija kot ritem. Pestrost le-teh sta odvisna od števila zvonov, ki so na razpolago. Pritrkovanje pride v upoštev, če sta v zvoniku vsaj dva zvonova - če je samo eden, gre za navadno zvonjenje. Izvajanje se lahko vrši na tri različne načine:

• s kembljem - to je z visečim železnim delom zvona, ki niha
• s kladivom - s posebnim lesenim kladivom se tolče po zunanjem robu zvona
• z vrvjo - preko vzvoda se enakomerno niha zvon

Vse pesmi so relativno enostavne, saj se uporablja najpogosteje do pet zvonov, kar pomeni pet različnih tonov. Le redke večje cerkve imajo namreč več kot pet zvonov. Število pritrkovalcev je vedno toliko, kolikor zvonov se hkrati uporablja. Izjemoma kakšen pritrkovalec obvladuje dva zvonova.

Vaja običajno ne poteka s pravimi zvonovi, ampak z kašnimi majhnimi, saj je lažje zaradi čistejšega zvoka in običajne glasnosti. Nekateri uporabljajo tudi ploščice od ksilofona ali celo kristalne kozarce (kelihe), ki jih primerno uglasijo z nivojem vode. Za učenje otrok se uporablja tudi uglašene vodovodne cevi.

Igranje je lahko nevarno za ušesne bobniče, če so daljši čas izpostavljeni neposrednemu hrupu. Zato pritrkovalci za zaščito uporabljajo naglavne slušalke, ki znatno zadušijo hrup.

Najstarejšo pričo jutranjega zvonenja poznamo iz Parme, kjer se za leto 1317 poroča, da se je za Božič začelo zvoniti zjutraj v treh presledkih. Mestni svet je vzporedno s tem ukazal da morajo ob jutranjici delavci oditi na delo. Po nemških in avstrijskih deželah se je jutranjica udomačila šele v 15. stoletju. Zjutraj so na nemškem zvonili v čast trpljenja Device Marije. To jutranje zvonenje naj bi vernike opomnilo, naj dan pričnejo s hvalo Mariji.

Prvi znani slovenski pritrkovalec je bil Ivan Mercina, ki se je rodil leta 1851. Ni jasno ali rodbina prihaja iz Dubrovnika ali Ljubljane. Bil je organist, zvonoslovec in krojač. Napisal je knjigi Zvonoznanstvo in Slovenski Pritrkovavec.

Poznamo tudi Mercinov notni zapis za pritrkavanje.

Prikaz notnega zapisa

Enega izmed zapisov je razvil prav Ivan Mercina, zato se po njem imenuje Mercinov zapis. Pri tem zapisu zvonove razvrstimo v stolpce, takte pa v vrstice. Udarce na dobo (takt in odbijanje) pišemo z lihimi številkami, gostenje pa z sodimi številkami. Prvi stolpec predstavlja veliki zvon, skrajni desni stolpec pa predstavlja mali zvon. Poglejmo si primer Mercinovega zapisa na štirici s taktom, kjer srednji zvon udarja takt, veliki odbija in mali gosti, po enem taktu pa se mali in veliki zvon zamenjata:

Veliki zvon – srednji zvon – mali zvon

Drugi način zapisovanja imenujemo Malavašicev zapis po številkah. Vsak zvon označimo s številko in sicer s številko 1 najvecji zvon, 2 srednji zvon in 3 mali zvon. Vse udarce zapišemo v eni vrstici. Glavne udarce pišemo z veliko pisavo, gostenje oziroma vmesne udarce pa z malo nadpisano pisavo, takte med seboj ločimo s pokončnimi črtami. Ta zapis je enostaven in ga radi uporabljajo predvsem starejši pritrkovalci. Poglejmo si primer:

2 3 1 3 2 3 1 3 |2 1 3 1 2 1 3 1 |%|

Tretji zapis je poenostavljen notni zapis, ki je prilagojen za pritrkovalske melodije. Notno črtovje sestavlja enako število črt, kolikor je zvonov. Na spodnjo črto pišemo udarce največjega zvona, na zgornjo pa za najmanjšega. S polnimi pikami (krogci) zapišemo dobe (takt in odbijanje), s križci pa gostenje. Takte med seboj ločimo s taktnicami. Za zapis pavz, dinamike in ritma lahko uporabimo iste oznake kot pri klasičnem notnem zapisu. Ta zapis je pritrkovalcu najprijaznejši, saj mu omogoča dober pregled nad celotnim komadom. Poglejmo si primer:

Obstaja tudi četrti, klasični notni zapis. Komade lahko zapišemo na dva načina. Prvi je ta, da na eno notno črtovje zapišemo celo melodijo. Drugi način pa je tak, da ima vsak zvon svoje notno črtovje. Ta način je težji, saj mora biti pritrkovalec dobro glasbeno podkovan, da lahko izvaja komade, ki so zapisani v taki obliki. Za označevanje ritma, pavz, dinamike in drugih elementov uporabimo klasične oznake. Poglejmo si primer:

Prvi način klasičnega notnega zapisa

Drugi način klasičnega notnega zapisa

Zvon je glasbilo, ki ga uvrščamo v skupini tolkalskih in idiofonih glasbenih instrumentov. Običajno je sestavljen iz dveh delov: iz kovine ulite stožcu podobne oblike resonatorja, in iz tolkača (kemblja). Majhni zvonovi (tudi zvončki) so lahko narejeni tudi iz keramike ali stekla.

Največje število zvonov zahodnega sveta je v uporabi krščanske Cerkve. Zvonovi so praviloma nameščeni v cerkvenem stolpu, imenovanem zvonik. Običajno na cerkvenih zvonovih aktiviramo nastanek zvoka s potegi vrvi, ki so pričvrščene na zunanji zgornji rob zvona in jih s tem zamajemo. Druga oblika igranja na zvonove je pritrkavanje.